nedelja, 14. junij 2015

Hezky vikend

Po sredinem in četrtkovem izpitu sem vikend namenila pisanju končne naloge za zadnji predmet, pa mi jo je uspelo dokončati že v petek. Zato sem se hitro odločila, da je za vikend treba ušpičit še zadnjo Češko dogodivščino.
Štopala sem iz Prage do Panske skale, bazaltnega hribčka, ki sem si ga že dolgo želela ogledati, nato pa do Jetřihovic, ki so bile izhodišče za pohod po Češko-Saški Švici.
Štartat iz Prage je bilo še najbolj težko. Po pol ure čakanja sem napis zadgala nazaj v ruzak in upala, da pridem vsaj malo bolj ven iz Prage. In res sta mi kmalu ustavila dva moška, ki sta se odpravila zidat hiše. Voznik ima za hobi, da za vikend gradi hiše, nato pa jih proda. Povabil me je, da pridem pomagat, pa sem rekla da moram videt še sever Češke preden grem domov. Odložil me je pred vstopom na hitro cesto, čez tri minute pa prišel nazaj in rekel, da me zapelje še 5 kilometrov, mi rekel čao lepotička in šel zidat. Hecno, drugi, ki mi je ustavil, ribič, pa me je oklical za princesko. Z njim in naslednjim, ki me je pobral, sem se pogovarjala kar v češčini. Je bilo fajn povadit. Še par kilometrov do panske skale sta me zapeljala starejša gospoda, ki sta se z mano rajši pogovarjala v nemščini. Odlične volje in navdušena nad hitrostjo potovanja sem šla raziskovat bazaltne stebričke.




 Po kosilu (ovseni kosmiči - vedno in povsod) sem štopala naprej. Zadnji kos poti me je zapeljala plezalska družina, ki me je povabila do plezališča. Že druge ponudbe dneva nisem mogla odkloniti in šla sem z njimi do čudovitega plezališča ob reki, ki ohlaja dolino na prijetno temperaturo tudi v včerajšnjem soparnem dnevu, a zaradi kondenza namoči steno. Ker so bile v luknjicah v visokih peščenjakovih stolpov cele lužice, so misijo opustili in me rajši zapeljali do Jetřihovic, iz katerih sem začela pohod skozi nacionalni park Česke Švycarsko.

Zaradi vročine in sopare so bili vzponi kar naporni, a prelepi pogledi so odtehtali švicanje. Sem si kar želela dežja, da me malo opere in shladi in lej ga! Sem ga dobila, še preveč. Pol poti sem bila mokra od švicanja, druge pol pa me je pral dež. A temperatura je bila še vedno prijetna in po drugi prevetreni plohi sem se odločila da me dež ne bo motil in mu pustila, da me opere pota.

 Znucane štenge. Je peščenjak kar občutljiv, zato v ožjem varovalnem pasu parka ni dovoljeno skreniti iz označenih poti. In pa... Borovničke! Pa že čisto zrele so bile.

 Vrh skale na spodnji sliki je bila v 15. stoletju utrdba, zdaj pa se da gor prit po lojtrah in se sprehodit po visoki terasi. Kljub meglicam se vidi, da so na vrhu skale ograje.
Proti večeru sem našla učno pot s primerno hišico za kritje pred dežjem in spanje. Preoblekla sem se v suha oblačila, se konkretno raztegnila, si na klopi pogrnila podlogo in šla kar zgodaj, ob kakšnih devetih spat. Ponoči sem se parkrat zbudila, malo spremenila položaj, si naravnala kruh, ki mi je služil za blazino in ob poslušanju kapljic, ki so jih drevesa otresala na streho in petja ptic hitro utonila nazaj v spanec.
 Ob pol šestih sem se zbudila v prelepo jutro. Zrak, nasičen z vlago je ujet med drevesi ustvaril čarobno kuliso. Poslovila sem se od dišeče hišice in vzela pot pod noge.



Čakal me je en čudovit prizor za drugim: najprej je sonce s prav toplo svetlobo posvetilo med drevesi in počakalo, da sem posnela nekaj prelepih slikic, kasneje pa me je presenetil še z ene vrste halojem ali kako se reče tej stvari. Od lepote sem dobila solze v oči in veselo sem zavriskala in si eno zapela. Ko takole sam hodiš si včasih vesel še lastnega glasu.



Deževne meglice se niso hotele odpeljati iz doline, tako da razgledi niso bili kaj preveč veličastni, je bil pa zato gozd z igro žarkov skozi liste toliko lepši. Pa peščenjaki in njihove nenavadne tvorbe so me še naprej navduševali.


 Malo pred mojim ciljem, mestecem Hřensko, sem se povzpela še do naravnega mostu. Vstop pod most se sicer odpre šele ob desetih, a sem se naredila Čeha in splezala okoli. Prav hecno zguzen je sicer veličasten hotel, skozi katerega se sicer vstopi pod skalni lok.


 Že v Adršpachu in Teplicah so takole opirali skale: s čisto malimi vejicami jih podpirajo. Prav hecno.
Hřensko
 Tudi s štopem nazaj sem imela srečo in v slabih treh urah sem bila nazaj v Pragi.

Pa še malo zabavne kulture: https://www.youtube.com/watch?v=VHx0RH_OV_o
Gozd je zakon! Treba je hodt u gošo :) Pa na Češkem nimajo divjih medvedov, strupeno kačo majo tud samo eno, klopov ne vem če je kej dost, js sm v vseh dneh po gozdih samo enga mela, skavtov pa tud ne vem če srečaš, ker Čehi niso kej fejst verni.

Česke Budejovice

 Od tretjega do petega junija sva z Jakom imela v Českih Budejovicah praktikum iz etologije. Delali smo razne poskuse z živalmi, pri katerih smo opazovali njihovo obnašanje in nato podatke analizirali. Prva dva dneva smo tako testirali teritorialnost afriških podzemnih glodalcev (mole rat) in kako se odzivajo na različne osebke, obnašanje vrbjega kovačka, ko mu v teritoriju predvajaš petje drugega samca. Testirali smo vedenjske vzorce divjih čeških hrčkov in ptic, ki jih ujamejo za en teden, da se malo poigrajo z njimi, potem pa jih spustijo nazaj. Hrčke smo spustili v dve različni areni in glede na njihovo gibanje ocenili ali so pogumni ali ne, pri drugem poskusu pa smo jih v vodnem labirintu trenirali, da na kopno lahko priplavajo samo, če plavajo proti severu, nato pa v kletki obrnili magnetni pol in gledali, če bodo vedeli, kje je sever. Želijo ugotoviti, kako dobro magnetorecepcijo imajo te živali. Ptičem pa smo ponujali različno velike črve in gledali, katerega pojedo. Mali ptički sploh niso probali pojesti velikega črva, kos pa je ignoriral male. Zadnji poskus je bil z ribicami, ki smo jih glede na gibanje v akvariju ocenili na stopnjo poguma ali sramežljivosti, nato pa parčke ribic dali na različne konce akvarija in gledali, kako hitro se najdejo. Tisti, ki pašejo skupaj, naj bi se našli hitreje.
 Zvečer smo imeli čas za ogled mesta. Ko sva ob reki šla nazaj proti študentskim domovom, sva videla, da vsi pijejo neko rdeče pivo, tako da sva ga tudi midva šla poskusit. Ima malinov okus. Hecna roza pena je bila zelo obstojna.

Drugi večer je bil pred faksom koncert profesorskega orkestra. So igrali odlične rahlo jazzovske komade. Seveda se je točilo tudi pivo. Tretji dan smo predelali rezultate poskusov in šli nazaj v Prago. Prespali smo v študentskih domovih. Najina soba je na vratih imela nalimane te pokemone, ki jih imam še jaz doma na eni omari.

S kanujem po Vltavi

Od četrtka do nedelje je International Club organiziral izlet s kanujem. Z Mihom in Jakom smo se odločili da se ga udeležimo. Opoldne smo se zbrali na glavni železniški postaji in z vlaki in avtobusi odpeljali južneje, skoraj do Avstrije.
Popoldne smo se po prihodu dali v pari in malo povadili veslanje. Večina skupine je šla v restavracijo, le mi Slovenci smo si kuhali. Drugi so vedno jedli v restavracijah, mi pa smo si kupovali malico. Je bolj zdravo kot vsak dan jest pomfri in pohan sir. Zjutraj smo še pred zajtrkom šli pogledat ta samostan, ki je bil v vasi, v kateri smo spali.

Vodnik nas je med veslanjem večkrat zvabil na pivo.

Prelep dan smo zaključili s kartami in frizbijem v taboru.

Tretji dan smo odveslali do Českega krumlova, unesco zaščitenega turističnega mesta, ki je drugi po obiskanosti za Prago. Ker smo mi v mesto prišli pozneje, ko večina dnevnih turistov že odide, mestece ni bilo več preveč oblegano.


Miha, Jaka, Jonas in Meri. Z Meri sva bili skupaj v kanuju. Drobna Finka, ki odlično vesla. Sva bili vedno spredaj.

Vhod na grad. Na Češkem nimajo medvedov v divjini, jih pa zato srečaš v obrambnih jarkih mnogo gradov.
Ker sem imela najboljši fotoaparat v skupini sem bila dežurna fotografinja za vse skupinske fotke.
Grajski vrtovi.

Miha se je preizkusil v streljanju z lokom in samostrelom.

Četrti dan smo preveslali največ kilometrov, a vseeno ni bilo preveč naporno. Tisti bolj hitri smo se vsake toliko spojili v splav, da so nas drugi dočakali. Še najtežji, a tudi najbolj zabaven je bil prvi del, številne brzice skozi Česky krumlov. Tam je še nama z Meri enkrat uspelo prevrniti, saj ti vsakič, ko greš dol po tej brzici, v kanu špricne polno vode. In zaradi te dodatne teže izgubiš ravnotežje in se toliko lažje obrneš. A je bil dan lep in topel in smo se kar hitro posušili.
Še skupinska slika na koncu, vsi veseli in zmatrani.