Hezky vikend

Po sredinem in četrtkovem izpitu sem vikend namenila pisanju končne naloge za zadnji predmet, pa mi jo je uspelo dokončati že v petek. Zato sem se hitro odločila, da je za vikend treba ušpičit še zadnjo Češko dogodivščino.
Štopala sem iz Prage do Panske skale, bazaltnega hribčka, ki sem si ga že dolgo želela ogledati, nato pa do Jetřihovic, ki so bile izhodišče za pohod po Češko-Saški Švici.
Štartat iz Prage je bilo še najbolj težko. Po pol ure čakanja sem napis zadgala nazaj v ruzak in upala, da pridem vsaj malo bolj ven iz Prage. In res sta mi kmalu ustavila dva moška, ki sta se odpravila zidat hiše. Voznik ima za hobi, da za vikend gradi hiše, nato pa jih proda. Povabil me je, da pridem pomagat, pa sem rekla da moram videt še sever Češke preden grem domov. Odložil me je pred vstopom na hitro cesto, čez tri minute pa prišel nazaj in rekel, da me zapelje še 5 kilometrov, mi rekel čao lepotička in šel zidat. Hecno, drugi, ki mi je ustavil, ribič, pa me je oklical za princesko. Z njim in naslednjim, ki me je pobral, sem se pogovarjala kar v češčini. Je bilo fajn povadit. Še par kilometrov do panske skale sta me zapeljala starejša gospoda, ki sta se z mano rajši pogovarjala v nemščini. Odlične volje in navdušena nad hitrostjo potovanja sem šla raziskovat bazaltne stebričke.

 Po kosilu (ovseni kosmiči - vedno in povsod) sem štopala naprej. Zadnji kos poti me je zapeljala plezalska družina, ki me je povabila do plezališča. Že druge ponudbe dneva nisem mogla odkloniti in šla sem z njimi do čudovitega plezališča ob reki, ki ohlaja dolino na prijetno temperaturo tudi v včerajšnjem soparnem dnevu, a zaradi kondenza namoči steno. Ker so bile v luknjicah v visokih peščenjakovih stolpov cele lužice, so misijo opustili in me rajši zapeljali do Jetřihovic, iz katerih sem začela pohod skozi nacionalni park Česke Švycarsko.

Zaradi vročine in sopare so bili vzponi kar naporni, a prelepi pogledi so odtehtali švicanje. Sem si kar želela dežja, da me malo opere in shladi in lej ga! Sem ga dobila, še preveč. Pol poti sem bila mokra od švicanja, druge pol pa me je pral dež. A temperatura je bila še vedno prijetna in po drugi prevetreni plohi sem se odločila da me dež ne bo motil in mu pustila, da me opere pota.

 Znucane štenge. Je peščenjak kar občutljiv, zato v ožjem varovalnem pasu parka ni dovoljeno skreniti iz označenih poti. In pa... Borovničke! Pa že čisto zrele so bile.

 Vrh skale na spodnji sliki je bila v 15. stoletju utrdba, zdaj pa se da gor prit po lojtrah in se sprehodit po visoki terasi. Kljub meglicam se vidi, da so na vrhu skale ograje.

Proti večeru sem našla učno pot s primerno hišico za kritje pred dežjem in spanje. Preoblekla sem se v suha oblačila, se konkretno raztegnila, si na klopi pogrnila podlogo in šla kar zgodaj, ob kakšnih devetih spat. Ponoči sem se parkrat zbudila, malo spremenila položaj, si naravnala kruh, ki mi je služil za blazino in ob poslušanju kapljic, ki so jih drevesa otresala na streho in petja ptic hitro utonila nazaj v spanec.

 Ob pol šestih sem se zbudila v prelepo jutro. Zrak, nasičen z vlago je ujet med drevesi ustvaril čarobno kuliso. Poslovila sem se od dišeče hišice in vzela pot pod noge.

Čakal me je en čudovit prizor za drugim: najprej je sonce s prav toplo svetlobo posvetilo med drevesi in počakalo, da sem posnela nekaj prelepih slikic, kasneje pa me je presenetil še z ene vrste halojem ali kako se reče tej stvari. Od lepote sem dobila solze v oči in veselo sem zavriskala in si eno zapela. Ko takole sam hodiš si včasih vesel še lastnega glasu.

Deževne meglice se niso hotele odpeljati iz doline, tako da razgledi niso bili kaj preveč veličastni, je bil pa zato gozd z igro žarkov skozi liste toliko lepši. Pa peščenjaki in njihove nenavadne tvorbe so me še naprej navduševali.

 Malo pred mojim ciljem, mestecem Hřensko, sem se povzpela še do naravnega mostu. Vstop pod most se sicer odpre šele ob desetih, a sem se naredila Čeha in splezala okoli. Prav hecno zguzen je sicer veličasten hotel, skozi katerega se sicer vstopi pod skalni lok.

 Že v Adršpachu in Teplicah so takole opirali skale: s čisto malimi vejicami jih podpirajo. Prav hecno.

Hřensko

 Tudi s štopem nazaj sem imela srečo in v slabih treh urah sem bila nazaj v Pragi.

Pa še malo zabavne kulture: https://www.youtube.com/watch?v=VHx0RH_OV_o
Gozd je zakon! Treba je hodt u gošo :) Pa na Češkem nimajo divjih medvedov, strupeno kačo majo tud samo eno, klopov ne vem če je kej dost, js sm v vseh dneh po gozdih samo enga mela, skavtov pa tud ne vem če srečaš, ker Čehi niso kej fejst verni.