Že tretji teden? V resnici se meni zdi da sem tu že dva meseca, verjetno zato, ker se toliko dogaja. V ponedeljek sem se po predavanjih dobila z Line in Mišo. Sprehodile smo se po parku Stromovka. Opazila sem zelononogo tukalico, vsaj mislim da je ta, in jo slikala za Tjašo. Prav priročno je bilo, da smo se znašle na tem koncu mesta, saj sem naslednje jutro veliko lažje našla plezalno steno. Ja, odločila sem se da se vpišem v predmet športna vzgoja, v okviru katerega si lahko izberemo tudi plezanje. Stene je v centru, v katerem plezamo sicer veliko, a je kar nizka. A za trening bo super :)
V sredo sva bili z Line povabljeni na češko večerjo, k Mišinim prijateljem. Igrali smo jengo in igrico, kjer smo si sproti izmišljevali zgodbo, jedli odličen brezmesni golaž in dvobarvni puding ter klepetali. Očitno sva bili dobri gostji, Miša pravi, da bova še povabljeni.
Četrtek je bil čudovito sončen. Čas pred in po popoldanskih predavanjih sem preživela ob Vltavi in v botaničnem vrtu, ki se počasi prebuja.
Cvetoča preproga razveseli vsakega obiskovalca vrtov.
Nepozebnik prav opojno diši.
Pred mednarodno večerjo sem še malo posedela ob Vltavi, medtem ko so večerne barve bledele v mrak.
Zbralo se je veliko kuharjev, ponosnih na svojo domačo hrano, tako da smo res imeli pojedino. Jaz sem Slovenijo zastopala z ajdovo kašo z gobami, kasneje pa so fantje, Jaka, Nino in Miha prinesli še žgance. To je le ena miza, na drugi je bilo še veliko čeških jedi.
Po večerji smo se šli še na pivo. Jaz ga rajši nisem naročila, saj sem se tako najedla, da ga ne bi zmogla. Kitajki na sliki sta iz Hongkonga. Ta ob meni pravi da živi v lepem delu mesta, kjer še lahko odpre okno, saj je ob morju in včasih popiha veter. Drugje lahko zračijo samo s klimo. Na drugi sliki so slovenski fantje in Portugalka Leonor. Z njo in njeno cimro Beatrice ter z Line se veliko družimo. Ker smo vse v istem bloku včasih skupaj skuhamo večerjo ali se zvečer dobimo v sobi in gledamo kak film.
Končno sem šla pogledat najbližji park, v Hostivaru. Čim prej moram tja še na tek.
V soboto sem kupila pisan papir za zavijanje daril in z živahnimi stvaritvami okrasila sobo. Zdaj ne izgleda več tako hotelska.
V nedeljo sem se dežju navkljub odločila, da grem pogledat park Divoka Šarka na drugi strani mesta, ki mi ga je priporočil Tomaš. Vzpon na hribčke in plezanje po skalah mi je odlično delo. Ko sem prišla na vrh hriba s prelepimi skalami in meni preljubimi mahovi in lišaji sem od sreče dobila kar solzne oči. Pohod po skalnatem hribu je bil zame bolj katarzičen kot katera koli drama.
Soteska Divoka Šarka je poimenovana po bojevnici Šarki, ki se je vrgla s pečin v globine soteske, po izdaji svojega ljubimca.
Leseni mož straži vegasti most.
Ni komentarjev:
Objavite komentar