Že čez pol

Kaj takega! Samo še dva meseca na Češkem. Erasmus je res zanimiv, vsekakor to izkušnjo priporočam vsakemu. Kako mene spreminja in kaj bom imela od tega še ne vem čisto. Sigurno ti da neko novo širino, spoznaš ljudi iz vsega sveta, bolj ceniš to kar imaš doma, obiščeš veliko zabav in spiješ veliko piva (sicer v zabavah in pitju jaz nisem dobra), vidiš kako popustljivi so profesorji do erasmuvcov (vsaj upam, da bo tako tudi na izpitu, ker se mi zdi, da smo se naučili bolj malo biologije). Meni se sicer zdi, da sem kljub vsemu druženju postala malo bolj samotarska. Ne najdem prave družbe, ne ujamem se povsem z ljudmi. Ni mi težko komunicirati in spoznavati ljudi, a jih težko dolgo prenašam. Sploh pa na izlete najrajši hodim sama, da mi ni treba nikogar čakat.

Od zadnjega zapisa sem močno napredovala s svojim poskusom. Semena že kalijo!

Za vikend sem z Ninom šla na daljši pohod na greben južno od Prage. V soboto zjutraj sva se z vlakom peljala do Hořovic in 60 kilometrov sledila rdečim markacijam po grebenu Brdy.

Pogled iz Plešivca.

Pot je sicer ponudila veliko razgledov na Češko pokrajino, a je malo preveč sledila cesti, tako da sva kar nekaj kilometrov morala prehoditi po asfaltu.

Iz razglednega stolpa je bilo najbolj zanimivo gledati lovski zbor.

Nino je skuhal večerjo, noč sva prespala na mehki gozdni jasi.

Naslednji dan je bil prelepo sončen in topel, pot nama je odkrivala različne čarobne gozdove.

Večkrat ob poti srečaš take pokrite izvire, ponavadi s šalčko. Proti klorirani praški vodi je gozdna izvirska čudovito okusna. 

V Mnišku pod Brdy je Nino šel na avtobus, saj ga je začel boleti gleženj, jaz pa sem nadaljevala po vedno bolj pestri poti. V Mnišku imajo kar nekaj arhitekturnih zanimivosti. V mestu dvorec,

na Skalki pa kapelo z umetniško razstavo

in križev pot.

Še 18 km do cilja.

Na poti se je izmenjalo res veliko različnih gozdov. Na začetku sva vstopila v borov gozd z borovničevjem, nato pa večino prvega dneva hodila skozi smrekov gozd, edino na strmih grebenih so priložnost za rast imela še druga drevesa. Drugi dan sva kmalu vstopila v prelep zrel bukov gozd, se kasneje čudila še posameznim starim hrastom, trmastim brezam in svetlim masecnom, na ravnini planote so pogozdovali smrečje, gozd na spodnji sliki pa je hrastov. Narava ponuja pravo meditacijo. 

Med spuščanjem v vas sem zagledala še skalovje, po katerem so se vzpenjali plezalci. Na drugi strani se skala spušča precej globoko, tako da ponuja kar lepe dolge smeri.   

Nižinski gozd se spet malo razlikuje od prejšnih. Ta del mi je bil še posebej všeč, mi je ker dogajalo, sem mogla posnet sto fotk.

Uživam med drevesi.

Kilometer pred ciljem se je odprl še pogled na Vltavo.

V dveh dneh prehojenih 60 kilometrov je močno vplivalo tudi na moja stopala. Na koncu bi si jih najrajši odrezala, tako so me bolela. Žuljev pa skoraj nisem dobila, razen na čudnih mestih, na primer med palcem in kazalcem. Trasa na: http://tinyurl.com/nakq8l2

V ponedeljek sva bila z Jakom razočarana nad skrajšanimi predavanji in se odločila, da vendarle izkoristiva dan tako, da greva v 'ta večji' botanični vrt.

Lahko se pohvalim, da sem se ta teden končno družila tudi s Čehi. V torek hodim na fitnes in v savno v univerzitetni športni center in po vadbi gredo vsi na pivo, pa so povabili tudi mene. Profesor me je opomnil, da je v četrtek dekanov športni dan, ko je organiziranih veliko vadb in turnirjev v različnih športih. Jaz sem zjutraj šla na powerjogo, je bilo zanimivo in še kar naporno. Popoldne sem šla na slackline. Tam sem spoznala par Čehov, ki so mi povedali, da njihov prijatelj rabi partnerja za nočni orientacijski tek. Seveda sem bila za in s Petrom sva bila odlična ekipa. Na startu smo dobili zemljevid z vrisanimi kontrolnimi točkami, čas je bil omejen na 80 minut, tako da se je bilo treba odločiti katere točke hočeva najt, saj časa za vse ni bilo. Ponoči s čelkami po gozdu in parku iskati točke je bilo noro zabavno, res sem vesela, da sem imela priložnost udeležiti se tega teka. Prav nama je prišlo tudi moje poznavanje parka, saj vsakič, ko grem tečt, izberem drugo pot. Po teku smo se zopet zbrali v parku športnega centra, po polnoči, ko so nas zjagali ven pa smo druženje do jutra nadaljevali na terasi bara. Dogovorili smo se, da se kmalu dobimo za slackline v kakšnem parku.

Danes, v soboto, smo šli v živalski vrt. V sedmih urah nismo uspeli videti vsega, tako velik je. Pa čudovito urejen.

Tjulenjček pozdravlja

Pri orjaških želvah smo se zamudili kar nekaj časa, ker je Kristupas zaljubljen v želve.

Ribe pljučarice. Tako nekako so izgledali naši predniki, preden so prilezli na kopno.

Nisem vedela, da imajo losi ta dooolge noge.

Tapir!

Od nedelje do sobote bom na taboru terenskega predmeta iz zoologije. Ta teden me ne pričakujte na internetu.

Juhu, pomlad je tu!

Končno se je razcvetelo tudi sadno drevje, divji prunusi, ki rastejo vsepovsod, omamno dišijo. Ta teden je bil prijetno topel in na soncu sem nabrala že malo barve. Po ponedeljku je teden hitro minil. V torek in sredo sva z Jakom po par ur na dan prala korenine  devetdesetih malih jagod za njegov poskus. Za zdaj počivajo v perlitu, vulkanskem pesku brez hranil, naslednjič pa jih bomo presadili v različne substrate z določenimi hranili in gledali, kako ti vplivajo na rast jagodnjakovih vitic. Tudi jaz bi morala dobiti moja semena, če jih je profesor naročil, in začeti s poskusom.

Petek je bil prost in odločila sem se, da se odpravim na daljši pohod ob Vltavi. Začela sem v pol ure oddaljenem, prijetnem mestecu Štěhovice. Hiše imajo zelo lepo urejene vrtove, na enem vrtu so imeli še ogrado za prašiča!

Pot me je vodila ob reki navzgor, mimo prvega jezu, ob mnogih okljukih, do drugega jezu, nato pa navzgor v gozd in po hribih nazaj do izhodišča. Na strminah ob reki stoji mnogo vikendov, malih hišic, v katere se zateče večina meščanov vsak konec tedna. Lokacija je res čudovita, bila sem popolnoma očarana nad njihovo pozicijo na skalah in nad tem, kako ljubke in urejene so. Večinoma stojijo nekje sredi pobočja, nižje ob reki pa počivajo še kanuji, včasih imajo kje še kakšen pomol.

Vikendi na skalah, s kajaki, ki čakajo na akcijo. Na drugem bregu sem pozoomala enega srečkota, ki je v sončnem jutru užival na terasi hiške. Na mestih z bolj položnim nabrežjem stojijo že cela naselja.

 Ob Vltavi je potekala tudi učna pot, z informativnimi tablami in vsake toliko tudi kakšnimi igrami.

 Navduševale so me različne skale, prelepo obsijani mahovi, prebujajoča se narava.

Na spodnji sliki je odsek poti, ki je bil še posebej strm in vklesan v skalo. Tu sem mogla še skozi dva tunela.

 Oh, idila!

 Barke čakajo na splavitev. Mogoče si nekateri najamejo vikende na vodi?

 Po prečenju tega jezu sem se skozi gozd povzpela do vasice, nato pa po hribčkih gor in dol.

 V vlažnih gozdovih rastejo sveži mahovi, 

 lišaji zeleno barvajo plote, ograje in debla dreves.

Eno razgledno točko sem spustila, saj je bila malo od rok, na Smetanovo vyhlidko pa sem le šla in si iz visoke pečine ogledala veličasten okljuk.

 Skozi vasice, čez polja in ob dehtečih mejicah me je pot pripeljala nazaj v Štěhovice.

V sedmih urah sem prehodila skoraj kilometrov: http://mapy.cz/s/8etr. Kljub temu, da sem si natisnila zemljevid, sem kar nekajkrat zgrešila kakšen odcep, ko nisem bila pozorna na označbe poti in se nato vračala do zadnje markacije. Sicer so pohodne poti odlično označene z različnimi barvami in se jim da lepo slediti.

V nedeljo sem šla s fanti v Kutno horo pogledat kostnico in ostale znamenitosti, ki jih ponuja to malo a razkošno mesto. Od železniške postaje smo se sprehodili proti kostnici, mimo prve veličastne gotske cerkve. V Kutni hori stoji mnogo razkošnih cerkva in stavb, saj so v 13. stoletju tu našli veliko srebrove rude. Zaradi srebra je mesto zelo bogato.

Počasi še do kostnice, malo posedet, nato na otroško igrišče za pokopališčem. Ko je bil Kristopas že kar živčen, ker se nikamor nismo premaknili, pa smo le vstopili.

 Neki misijonar je iz Golgote prinesel prst in jo raztrosil po cerkvenem vrtu, zato je bilo pokopališče od tej cerkvici zelo popularno, tu so hoteli biti pokopani tudi vsi premožni ljudje. V času kuge in kasneje še križarskih vojn se je popolnoma zapolnilo in izkopane kosti so sprva zlagali ob zidove cerkvice, kasneje pa jih je napol slep menih začel zlagati v piramide. Skupaj naj bi bilo za piramide in okrasje uporabljenih kosti 40 000 ljudi.

 Veličasten grb!

 Lestenec naj bi vseboval prav vse kosti človeškega telesa.

Po vseh teh kosteh smo šli pogledat lego muzej. Nismo si ogledali razstave, smo pa veselo brskali po veliki škatli legic, kjer si lahko nabral posebne kose. Dobro, da je kotiček za plačat, drugače bi okupirali še tega.

Kristopas si ogleduje notranjost okrancljanega vodnjaka, da bi videl, zakaj voda ne teče.

 Razkošje!

 Velika gotska katedrala svete Barbare.

Super družba :)

 V nedeljo sem šla v strašno velik nakupovalni center in si v Decathlonu kupila podlogo in šotor, pa še nekaj drobnarij. Z vsemi temi stvarmi, pa še sirom paradižnikom in kruhom za malico sem nato šla v center, se sprehodila do parka nad mestom in si tam pogrnila novo podlogo. Na toplem sončku sem pojedla kosilo, se učila češčino, za nekaj minut zaspala, nato pa nadaljevala do kraljevih vrtov.

Povsod po Pragi že cel mesec cvetijo forzicije, ta teden so se razcvetele še razkošne magnolije.

Park in razgled na mesto.

 Kraljevi vrtovi:

Na koncu sem si šla pogledat še Wallensteinski vrt. Po njem se sprehajajo pavi, v velikem vodnjaku plavajo ogromne zlate ribice in drugi krapovci, v veliki kletki imajo štiri sove, krasijo ga tudi kipi s prepletenimi telesi in okoliške stavbe.

 Ena od sten vrta je oblečena v temne kapnike. 

 Štiri velike uharice sedijo v formaciji, med kapniki se skrivajo groteskni obrazi in živali.