Eva v Pragi: Že čez pol

Kaj takega! Samo še dva meseca na Češkem. Erasmus je res zanimiv, vsekakor to izkušnjo priporočam vsakemu. Kako mene spreminja in kaj bom imela od tega še ne vem čisto. Sigurno ti da neko novo širino, spoznaš ljudi iz vsega sveta, bolj ceniš to kar imaš doma, obiščeš veliko zabav in spiješ veliko piva (sicer v zabavah in pitju jaz nisem dobra), vidiš kako popustljivi so profesorji do erasmuvcov (vsaj upam, da bo tako tudi na izpitu, ker se mi zdi, da smo se naučili bolj malo biologije). Meni se sicer zdi, da sem kljub vsemu druženju postala malo bolj samotarska. Ne najdem prave družbe, ne ujamem se povsem z ljudmi. Ni mi težko komunicirati in spoznavati ljudi, a jih težko dolgo prenašam. Sploh pa na izlete najrajši hodim sama, da mi ni treba nikogar čakat.

Od zadnjega zapisa sem močno napredovala s svojim poskusom. Semena že kalijo!

Za vikend sem z Ninom šla na daljši pohod na greben južno od Prage. V soboto zjutraj sva se z vlakom peljala do Hořovic in 60 kilometrov sledila rdečim markacijam po grebenu Brdy.

Pogled iz Plešivca.

Pot je sicer ponudila veliko razgledov na Češko pokrajino, a je malo preveč sledila cesti, tako da sva kar nekaj kilometrov morala prehoditi po asfaltu.

Iz razglednega stolpa je bilo najbolj zanimivo gledati lovski zbor.

Nino je skuhal večerjo, noč sva prespala na mehki gozdni jasi.

Naslednji dan je bil prelepo sončen in topel, pot nama je odkrivala različne čarobne gozdove.

Večkrat ob poti srečaš take pokrite izvire, ponavadi s šalčko. Proti klorirani praški vodi je gozdna izvirska čudovito okusna.

V Mnišku pod Brdy je Nino šel na avtobus, saj ga je začel boleti gleženj, jaz pa sem nadaljevala po vedno bolj pestri poti. V Mnišku imajo kar nekaj arhitekturnih zanimivosti. V mestu dvorec,

na Skalki pa kapelo z umetniško razstavo

in križev pot.

Še 18 km do cilja.

Na poti se je izmenjalo res veliko različnih gozdov. Na začetku sva vstopila v borov gozd z borovničevjem, nato pa večino prvega dneva hodila skozi smrekov gozd, edino na strmih grebenih so priložnost za rast imela še druga drevesa. Drugi dan sva kmalu vstopila v prelep zrel bukov gozd, se kasneje čudila še posameznim starim hrastom, trmastim brezam in svetlim masecnom, na ravnini planote so pogozdovali smrečje, gozd na spodnji sliki pa je hrastov. Narava ponuja pravo meditacijo.

Med spuščanjem v vas sem zagledala še skalovje, po katerem so se vzpenjali plezalci. Na drugi strani se skala spušča precej globoko, tako da ponuja kar lepe dolge smeri.

Nižinski gozd se spet malo razlikuje od prejšnih. Ta del mi je bil še posebej všeč, mi je ker dogajalo, sem mogla posnet sto fotk.

Uživam med drevesi.

Kilometer pred ciljem se je odprl še pogled na Vltavo.

V dveh dneh prehojenih 60 kilometrov je močno vplivalo tudi na moja stopala. Na koncu bi si jih najrajši odrezala, tako so me bolela. Žuljev pa skoraj nisem dobila, razen na čudnih mestih, na primer med palcem in kazalcem. Trasa na: http://tinyurl.com/nakq8l2

V ponedeljek sva bila z Jakom razočarana nad skrajšanimi predavanji in se odločila, da vendarle izkoristiva dan tako, da greva v 'ta večji' botanični vrt.

Lahko se pohvalim, da sem se ta teden končno družila tudi s Čehi. V torek hodim na fitnes in v savno v univerzitetni športni center in po vadbi gredo vsi na pivo, pa so povabili tudi mene. Profesor me je opomnil, da je v četrtek dekanov športni dan, ko je organiziranih veliko vadb in turnirjev v različnih športih. Jaz sem zjutraj šla na powerjogo, je bilo zanimivo in še kar naporno. Popoldne sem šla na slackline. Tam sem spoznala par Čehov, ki so mi povedali, da njihov prijatelj rabi partnerja za nočni orientacijski tek. Seveda sem bila za in s Petrom sva bila odlična ekipa. Na startu smo dobili zemljevid z vrisanimi kontrolnimi točkami, čas je bil omejen na 80 minut, tako da se je bilo treba odločiti katere točke hočeva najt, saj časa za vse ni bilo. Ponoči s čelkami po gozdu in parku iskati točke je bilo noro zabavno, res sem vesela, da sem imela priložnost udeležiti se tega teka. Prav nama je prišlo tudi moje poznavanje parka, saj vsakič, ko grem tečt, izberem drugo pot. Po teku smo se zopet zbrali v parku športnega centra, po polnoči, ko so nas zjagali ven pa smo druženje do jutra nadaljevali na terasi bara. Dogovorili smo se, da se kmalu dobimo za slackline v kakšnem parku.

Danes, v soboto, smo šli v živalski vrt. V sedmih urah nismo uspeli videti vsega, tako velik je. Pa čudovito urejen.