Ta petek sem se končno šla potepat po skalnih mestih. Zjutraj sem se pa štirih urah vožnje z avtobusom in vlakom pripeljala v Adršpach, kjer je vhod v turistično urejeno in močno oblegano skalno mesto. Peščenjakovi stolpi so tu visoko dvigajoči se monoliti okrog katerih se vijejo stezice. Podvizala sem se pa polnih poteh in skozi lep kanjonček ter nadaljevala pot po tisočih stopnicah med stolpi. Marsikje med njimi tečejo rdečerjave rečice, polne razpadlega organskega materiala, na nekaterih mestih, ko se uličice razširijo v trg, pa voda, ki zastaja napravlja pogoje za ljubka visoka barja. Iz grebena sem se razgledala na naslednje skalno mesto, Teplicke skaly, nato pa se spustila k vznožju stebrov. Tu so skale višje, a bolj stlačene skupaj in pogosto naslonjene na pobočje hriba. Meni so bile vendarle bolj veličastne. Občudovala sem od sonca osvetljene kapljice in paro, ki se je valila od segretih mahov v mrzli ozki soteski, v kateri sneg še nekaj časa ne bo skopnel. Skoraj na koncu Teplickih skal sem se povzpela še 300 stopnic, ki so obljubljale lep razgled. Iz izpostavljene razgledne točke sem zamenjala žabjo perspektivo v ptičjo. Pot sem nadaljevala skozi bližnjo vas. Skoraj sem se že odločila, da bi šla na vlak nazaj do Prage, pa se k sreči premislila in šla še do manjšega skalnega mesta Kočiči Hrad. Ti stolpi niso zaščiteni in plezalci lahko plezajo na njih. Skoraj vsak ima na vrhu majhno kovinsko skrinjico, verjetno za knjigo, kamor se vpišejo ljudje, ki priplezajo na vrh. Manjši balvani so zelo spominjali na Fontainebleau. Markirana pot je vodila do skal, ki so dali okrožju ime mačji grad. Peščenjak tam tvori široko utrdbo, skozi katero pa je voda izdolbla nekaj prehodov. Do teme sem imela še slabi dve uri, tako da sem nadaljevala še do četrtih stolpov, skalnega blodišča vrh hriba Ostaš. V vsakem mestu so bili stolpi malo drugačni. Tu so bili najbolj naluknjani on nagubani, v njih si z malo domišljije lahko videl mnogo podob. Po poti skozi labirint sem prišla do čudovite razgledne točke, kjer sem se usedla, dala sušit mokro majico in štunfe, se počasi raztegnila, pojedla večerjo, zapela nekaj pesmic in opazovala kako sonce zardeva in se umika za obzorje. Potem sem si v gozdu, v mehki travi pogrnila podlogo, se zabubila v spalko in šla spat. Je bilo prav toplo in odlično sem spala v mehkem gnezdecu. Zjutraj sem se odpravila do bližnje ceste in štopala do Prage, saj je bil za soboto napovedan dež. Nikoli nisem čakala več kot pet minut in po treh urah sem bila že v Pragi.
Fotoaparat me je zatajil, tako da sem par slik posnela z mobitelom.
Res je bil super izlet!
V nedeljo smo s Slovenci in Portugalkami šli na srednjeveške boje vrh Petřina. Tam je bila postavljena arena in za obzidjem še tabor. Kot prava srednjeveška drhal smo uživali v brutalnem mlatenju vitezev. Najbolj zanimivi so bili boji 21 na 21, kjer je zmagala tista ekipa, ki ni vsa ležala na tleh. Pol bojevnikov je imelo meče ali kije, drugi pa sekire na dolgih kolih, da so z vso močjo zamahovali po čeladah nasprotnikov. Izgledalo je brutalno, a se je po vseh bojih vsak sam pobral iz tal in odšel ali odšepal iz arene. Boji so potekali še 5 na 5, ter 1 na 1. Tu je bilo več mečevanja in pri 1 na 1 so zmago določili udarci, ne metanje po tleh. Poleg bojevnikov so bili srednjeveško oblečeni vsi prostovoljci in tudi mnogi obiskovalci dogodka, tako da si se res lahko vživel v srednjeveško vzdušje. Tudi v taboru je bilo pravo ozračje. Tam so Rusi na stojnicah prodajali prave oklepe, obleke, orožje, mošnjičke, nakit in vse ostalo za pravo srednjeveško opravo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar