Težko pričakovan obisk

Končno so prišli na obisk! V prehitro minulem vikendu sem mami, Juretu, Žigu Urhu in mojemu Žigu razkazala Prago. Petek smo izkoristili za ogled največjih znamenitosti, saj sem upala, da mogoče še ne bo preveč turistov. V soboto smo se sprehodili do bolj skritih a meni ljubših kotičkov. V nedeljo smo se zabavali v carskem Praškem živalskem vrtu.

Ob desetih sem jih pričakala pred hotelom, kjer smo bili nastanjeni za dve noči. Po nekaj kosih odlične potice in kozarcu domačega mleka smo se z metrojem odpeljali v center.

Na Mustku smo izstopili in se najprej razgledali po širokem Vaclavskem trgu, nato pa zavili v skriti park s prijetnim vzdušjem in z zeliščnim vrtom.

Skozi pasaže smo nadaljevali do kipa hunskega vojaka ki jezdi konja, za noge obešenega na strop pasažne dvorane, oblečene v raznobarvne marmorje pred kinom Lucerna.

Zopet čez Vaclavski trg in proti Trgu republike. Na poti smo zavili še do izredno kičaste sinagoge, kmalu pa prispeli do trga s čudovito mestno hišo okrašeno v slogu art-nouveauja.

Pod stolpom Prašna brana in skozi ozke uličice smo prišli do starega trga, kjer so ravno pripravljali big-screene za hokejske tekme. Gneča nas je ustavila še pri astronomski uri.

Pred kipom noseče ženske kontroverznega češkega umetnika Černyja (njegov je tudi hunski jezdec, pa dojenčki na televizijskem stolpu in v Kampi) smo pojedli sendviče in po demonstraciji ugotovili, da se da splezati v njen trebuh in se roditi.

Na poti do parka Letna smo se sprehodili še do judovske četrti, kjer je znamenito judovsko pokopališče, mnogo sinagog in kjer ura teče nazaj.

Povzpeli smo se do orjaškega metronoma in okupirali drevesa, ki so perfektna za obešanje opic.

Izpred paviljona je najlepši razgled na številne mostove, ki vodijo čez Vltavo.

Skozi cvetoče kraljeve vrtove in mimo grajskih ujed nas je pot vodila do Hradčanov.

Na praškem gradu dominira orjaška gotska katedrala svetega Vida. Fasade nekaterih grajskih kompleksov se mi zdijo res zanimive.

Tu lahko spiš v cerkvi in piješ pivo, ki ga varijo menihi. Hecno.

Na Petrin, kjer je mali ajflov stolp, se lahko povzpneš tudi z vzpenjačo. Nam se ni bilo treba.

Po hribu smo se spustili do Vltave, rumenih pingvinov na Kampi, Lennonovega zidu ...

in preobljudenega Karlovega mostu s številnimi kipi svetnikov.

Pogled na Vltavo, velike ladje in male pedolinote ter čudovite okoliške stavbe ob tem popolnem vremenu je bil vendarle vreden malo gužvanja med turisti.

Ob Vltavi stoji tudi znana plesoča hiša.

Lepa praška arhitektura obsijana z večernim soncem. Zaradi veliko prehojenih kilometrov, močnega sonca in pomanjkanja spanca po dolgi nočni vožnji smo bili že zelo utrujeni in šli kar zgodaj spat. 

Naslednje jutro smo najprej šli pogledat moj ljubi botanični vrt in moj faks. Mami je še posebej uživala med zanimivimi rastlinicami.

Zatem smo se od obrežja Vltave povzpeli na utrdbo Vyšehrad, kjer nad visokimi opečnatimi zidovi najdemo gotsko cerkev, veličastno pokopališče čeških veljakov, staro rotundo in prostran zeleni park.

Iz obzidja, ki obkroža Vyšehrad smo se na vse strani ozirali na praške lepote. Take in drugačne.

Pohod smo nadaljevali do še enega skritega kotička, ki me je navdušil: baročnega blodišča v Havličkovih sadih. V miru in hladu visokih dreves smo si vzeli čas za malico.

Treba je bilo videti še najbolj znamenito delo Plečnika v Pragi: monumentalno netipično cerkev Kostel Nejsvětějšího Srdce Páně (najsvetejšega srca gospodovega). Se kar prepozna njegov stil. Pot do Vitkova nas je peljala pod orjaškim televizijskim stolpom, ki je bil zaradi svojega futurističnega izgleda večkrat izglasovan za najgršo stavbo na svetu, zdaj pa so plazeči Černyjevi dojenčki malo omlili njegov izgled.

Pogled iz Vitkovega, hriba z velikim socialističnim muzejem in enem največjih konjeniških kipov na svetu, je meni najljubši razgled na Prago. Pod kipom smo se za nekaj časa umaknili soncu in opazovali ljudi, predvsem luštno tekačico, za katero se je Žiga odločil, da jo Urh more ogovorit, pa tega fantka s čudnim napisom na majici. (kako sploh lahko prodajajo majice za 10 letne fantke, na kateri piše 'you are so sexy  ...when I'm drunk'?!)

Pod hribom smo si privoščili kosilo ravno v času, ko so Kanadčani tepli Čehe v hokeju. Zatem smo tekli skozi dolg tunel za pešce na drugo stran hriba, tavali naprej proti Vltavi, si mimogrede pogledali še eno cerkev (prva v katero smo vstopili!), nato mi je zmanjkalo idej kaj je treba še pogledat.

Nič, šli smo v štacuno, kupili kruh za večerni golaž, Češke Kolonada napolitanke, nato pa se za uro in pol šli vozit s tramvaji. Tako smo se mimogrede ustavili pri razstavišču v Holešovicah, pod gradom pred Waldstejnskimi vrtovi, ki so bili po šesti že zaprti, končali pa z najboljšim sladoledom pred cerkvijo na trgu miru (Namjesti miru).

Ta večer smo se sprehodili še skozi nočni stari del centra, kjer se je na starem trgu ravno razpletala hokejska tekma med Rusi in Američani.

Preden smo šli spat je mami v vroči vodi v hotelu pogrela od doma prinešen golaž, ki smo ga z veseljem snedli četudi nismo bili preveč lačni. Čez domače ga ni! Hvala tudi za čežano, marmeladke, čokolado, cedevito in seveda potice. Tri litre mleka (spili bi ga tudi šest) in malo potice smo použili že čez vikend, čez teden pa sem skupaj s kolegi snedla še ogromno orehovo potico in ostanek pehtranke. Njam! 

Praški živalski vrt je zakon! Zato smo se v nedeljo odpeljali v Holešovice in tam preživeli čudovit dan. 
Vikend je minil kot bi mignil, jaz pa sem naslednji teden imela večje domotožje kot kdajkoli doslej. A nič hudega. Še slab mesec, potlej grem pa že nazaj.
Če kdo hoče videti več slikic, sploh iz ZOO-ja, naj mi piše na mail, da ga dodam na spletni album. Hvala obema Žigoma, sploh Urhu, za dokumentiranje in deljenje slik z nami.

Dinozavri so med nami!